Imam to srečo, da na njegovo nesrečo si moj tata noče privoščiti poleta z balonom. Tako sem imela to enkratno priliko, da si malo zadeve pogledam z vrha.
Ena izmed zanimivih stvari poleta z balonom je to, da ne čutiš nič... No, v bistvi ni res, ampak je pa najbližnji izraz za opis občutka lebdenja, ki ga imaš med letenjem. Sploh pri prvem vtisu - dvigovanju. Če mi ne bi ušesa in oči povedali, da se dvigujemo, tega sploh ne bi opazila. Verjetno bi na mojem mestu stric Einstein najverjetneje rekel, da smo bili mi na miru, Zemlja pa se je oddaljevala! :)
V košari imaš občutek trdnih tal, ker se ne trese ali cinga. Vse skupaj potuje počasi in "pri miru", saj potuje skupaj z zrakom. Vetra ne čutiš (ker si del njega), hitrosti pa tudi ne, saj so pospeški majhni (čutimo itak samo pospeške). Enkrat naj bi se celo premikala okrog 10m/s, kar ni tako malo, ampak jaz tega nisem čutila. Sploh pa ker smo bili že tako daleč od tal, da so se premiki s težavo opazili... Navsezadnje sem se počutila kot doma v dnevni sobi in hkrati na vrhu Triglava, brez hribov naokorg, ki bi mi zastirali pogled.
Občutek je res nenavaden. Še ena od stvari na listi "to do before I die". Toplo priporočam!
P.S.: Bom rekla, da nisem naredila dobrih slik in da jih moram popravit, ampak potem boste rekli, da je to le izgovor, da grem lahko spet letet... In imeli boste prav! :)
Priprave na vzlet
(pozor: zaradi ribjega očka izgleda balon veliko manjši kot je bil v resnici)
Zemlja je okrogla!! :)
Center Ljubljane od fül daleč :)
in nekaj detajlov iz barja:
Avtoportret pred pristankom
.jpg)
si ti, nje :D
OdgovoriIzbriši