Kostančkanje in ostali pripetljaji

Holala... V zadnji objavi sem pozabila dodat, da smo praznovali še en rojstni dan! Praznovali smo Anjino "amreriško polnoletnost" najprej v njeni sobi, nato pa dalje v mestu... Zbrala se nas je kar lepa druščina s celega sveta in bilo je super. Anja iskrene čestitke!

Slavljenka na sredini fotke in nekaj naključno nagrupiranih feštarjev
(foto: pojma nimam!)

Poleg tega se je v mestu dogajala ena super razstava kar na glavnem trgu. Razstavljali so tehnološke zanimivosti (mini prenosnik, super nožna proteza, itd.) v ogromnih prozornih kroglah iz pleksija. Žal je zadeva preživela baje manj kot teden, ker so kulturno-tehnološki navdušenci ponoči razbili kugle in pobrali vsebino... Svašta!

Razstava pred razdejanjem

Ne vem, če sem vam kaj omenila, da v Brnu zelo dobro jemo. Sedaj smo odkrili eno odlično internetno stran, ki vsebuje vse potrebne podatke o vseh restavracijah v Brnu. Že takoj po veliki internetni najdbi smo se odpravili v raziskovanje restavracij. Res nam ni hudega tukaj :).

Sanja, ki je mislila, da je moj 18mm ne bo ujel :)

Prejšnji teden je s posadko fantov prispela tudi pomembna prtljaga iz Slovenije - KOSTANJI. Zanimivo, da Čehi jedo kostanje le za Božič ali Novo leto (ne vem točno). Vsekakor se nam je zdelo to malo prepozno in smo se kostanjčkanja lotili kar takoj... Ugotovili smo celo, da Grki jedo kostanje kar srove (WTF?!) in da jih Kanadčani ne poznajo... Da bi videli obraz Kanadčanov, ko smo jih povabili zraven. Celo slišali smo enega, ko je drugemo hotel razložiti, da jemo nekaj zelo čudnega. Kostanji so tako dišali, da smo se mogli iz Sanjinega hodnika preseliti kar na hodnik v domu. Celoten dom smo napolnili z vonjem po kostanjih... mmmmm. Vsekakor je bilo zabavno si malo umazat roke in "ponesreči" še malo obraze.

Glavna kuharica Andreja

Mmmmmm...

Otroci se packajo

Yaniz - Janez - John
(pojma nimam če se tako napiše, ker Grki imajo itak te njihove kvačke... Po naše je kar Janez)

Selitev konstančkarjev

Obiski!! :)

Hvala bogu sem se spravila k pisanju nove objave... Tukaj tečejo dnevi še vedno neverjetno hitro, tedni pa še bolj. Tako smo se po enem mesecu (in nekaj dni) videla z Andrejem, saj je prišel v Brno. Pripeljal je še Boštjana (fanta od Mirjam), tako da smo bile teden pred tem obe "malo v oblakih" :). Isti vikend je prišel tudi Matej (fant od Andreje) s prijatelji, tako da smo imele tak "poparčkan" vikend... Jeee!
Seveda je minil še hitreje kot ostali vikendi tukaj na erasmusu. Moja cimra je ta vikend odpotovala v hribe na Slovaško, kjer je napadlo snega že do kolen in se je prvič soočila s tolko mrazu in snega (punca je pač iz Grčije, kaj čmo...). Še dobro da sem jo opremila od pet do glave, drugače bi mi prišla domov brez prstov in ušes.
S fanti smo si šle gledat zapore pod gradom Špilberg na gričku sredi Brna (joj joj, kam smo peljale svoje fante :)).

Zapori z zunanje strani

Ena od "kletk" za čez 20 ljudi, kjer naj bi podgane grizle zapornike...

Mučilne naprave so nam tudi demonstrirali z lutkami...

Labirint pod gradom.

Levo in desno pa kletke...

Priprava za mraz in "sneg" (nekaj podobnega snegu je padalo...)

Žal smo imeli precej muhasto in mrzlo vreme, tako da je bilo v podzemnih zaporih ka prijetno toplo. Kljub temu, nas sprehajanje po Brnu ni kaj preveč mikalo in smo se zatekli v Srednjeveško krčmo... Prehod iz starodavnih zaporov v Sredjeveško krčmo je bil kar gladek, saj smo kar v istem vzdušju nadaljevali naš popoldan... Ta krčma je res nora!! Vsak opis bi bil preskop. Narjena je v starih podzemnih kleteh, natakarji so v sredjeveških oblekah, vsi kozarci in posoda so keramične imitacije staroveških, vsepovsod sveče, na telh je slama, stolov ni in na klopeh so prave kože. Neverjetno vzdušje!
Drugi dan smo se spet vrnili vanjo, tokrat z večjo druščino. Pridružili so se nam še Andreja in Matej s prijatelji. Sprobali smo še hrano in tudi ta je bila pohvalna...

Miza za skupine

Krigli in štamprle :)
Pili smo Kormo (piva z medom) - odlična zadevca!


Tudi to znajo narest v ti krčmi - in je odlično!


Predvsem pa je zanimivo :)

Mirjam in Boštjan

Driščina, čakajoča na kosilo

Kako postati Salome... :)

Sprehod po mestu - katedrala Sv. Petra in Pavla

Kočno je posijalo sončko!!

Malo nad mestom

V nedeljo smo jih peljale še na tipično češko hrano nekam da drugo stran mesta, kjer so imeli krokodila v akvariju (in še veliko ostalih čudnih živali :)). Žal je vikend poleg vsem pohajanju, zmrzavanju, žuranju in ogledovanju mesta minil prehitro in v nedeljo sta se naša fanta že vračala proti Sloveniji... Še dobro, da mi dnevi minevajo hitro in ga bom spet kmalu vidla :).

Svíčková a knedlíky

Češko-slovensko srečanje in Hrad Pernštejn

Dobrih deset dni nazaj smo bili Slovenci povabljeni na srečanje Čehov iz Pedagoške fakultete, ki so bili in ki bodo šli na izmenjavo v Slovenijo. Seveda je vse skupaj organiziral naš zdaj že dobri prijatlej prof. Jiri Matyašek kar v njegovem kabinetu. Srečanje se je obrnilo v vsesplošno druženje, klepetanje, izmenjevanje znanja, mnenj, številk, mailov, kazanje slik, nažiranje z orjaškimi češpami in siljenje s slovenskim belim vinom... Zakaj siljenje? Joj, od Slovencev smo se zbrale skupaj le jaz, Mirjam, Sanja in Andreja, kajti prejšnja noč je bila dolga in naporna... In ko smo zagledale 5-litrski flaškonček BELEGA vina, smo kar prebledele. Na obrazih je bilo videt grozo in strah, da bomo morale zdaj to pit... Sanji je bilo celo videti, da ji je skoraj obrnilo :) (ni res! Malo jo moram hecati...). Kljub temu smo z odlično zaigranim veseljem res počasi srkale vino (ki ni bilo slabo) iz malih kozarčkov in naprej klepetale. Skratka odlično srečanje!

Vesela druščina

Nazdravljanje na Erasmusa, Slovenijo in Češko :)

Jiri nas je vsakič znova presenetil s svojo dobrodušnostjo in željo po soustvarjanju novih češko-slovenskih zaljubljenih parov :)

Fiziki smo vino lahko pili kar iz merilne posodice

Konec tedna nas je spet čakal en krajši izlet - že spet en grad... Čehi imajo teh gradov že skoraj za izvoz. Odpravili smo se na Hrad Pernštejn (hitra lekcija češčine: H berejo Čehi kot primorski G, tako da na koncu Hrad izgovorijo kot primorski grad), kjer so snemali film o Trnjulčici (se mi zdi...upam, da ni bila katera druga pravljica... :)). Škoda le, da nas je vreme pustilo malo razočarane. Kljub temu smo se delali, da dež sploh ne pada, da ni megle in da niti nobenega mrazu ni. Kmalu po prihodu sem ugotovila, da bom spet menjevala barve, ker ne bom smela fotografirati notranjost gradu... Ne bom izgubljala besed s kletvicami :). Bom pa vsaj nekaj z besedami opisala. Grad je bil res nekaj posebnega. Poleg tega je bila megla tako gosta, da je vse skupaj res izgledalo kot iz pravljice (ali vsaj kot iz kakšne grozljivke). Od zunaj je imel take prizidane zaprte lože, ki so bile podloženi z valovito oblikovanim kamnom. To mu je dajalo razgiban videz. V notranjosti pa je bil zanimiv predvsem zato, ker skorajda ni imel ravnih zidov povsod so bili nekako zaokroženi stropi in skoraj noben kot ni bil pravi (90 stopinj). Prehajali smo iz sobe v sobo in skoraj vsakič smo se nekoliko dvignili ali spustili za kakšno stopnico. Sobe so bile pa med seboj povezane kot en velik labrint. Vrata so bila nizka in v gotski obliki (zgoraj v špico). Nizka so bila zato, da so sovražniki najprej z glavo noter pogledali in so jih lahko v tem času domačini prikrajšali zanjo... Grad je imel tudi nekaj sob zelo bogato okrašenih. Prava paša za oči...
Vrhunec dneva je bila druga polovica izleta, ki smo jo v glevnem presedeli in čakali. Najprej smo 1h čakali na kosilo, potem 1h na prvi vlak, nato pa še 1h na naslednji vlak (ker prvi se ni prikazal). In še nekaj slik...

Spolzki in mokri vzpon

Na vrhu

Pogled iz vrha - vzdušje je bilo res tapravo!

Grad od daleč

Valoviti kamniti nosilci "štrlečih" lož, ki so bili okrog in okrog gradu

Sanja in Andreja

Skaloviti temelji gradu

Ko sem ugotovila, da so prepovedane tudi kričeče matere, klobase in orožje, sem se malo potolažila

Čakanje s praznim trebuhom

Skupinsko čakanje na vlak

In ko nimaš kaj početi...

Nachod - physical workshop

In že smo pri prejšnjem vikendu, za katerega sem bila do zadnjega dne prepričana, da ga bom preživela v Pragi - ampak ne! Zgrešila sem ene 150km in pristala v Nachodu. To je manjše prijetno mestece na severovzhodu Češke, že skoraj na meji s Poljsko. Pot je terjala 4h vlaka, 4 presedanja, 15min avtobusa, 20min neuspelega iskanja informacij v češčini in 4 sendviče :). Prispela sem v mrzlo in vlažno vreme, ki me je spremljalo skoraj cel vikend.
Delavnice so potekale od petka do nedelje v njihovi gimnaziji (in to kakšni gimnaziji! Kapo dol...). Spali smo kar v razredih na tleh - noro! Nikoli si nisem mislila, da bom v šoli še spala... Hahahah, svašta. Občudovanja vredni gostitelji so nam zrihtali blazine iz telovadnice, Eliška mi je posodila spalno vrečo in bivanje je bilo prav udobno. Iz Slovenije sta se mi pridružila še Katarina in Sergej (oziroma sem se jima jaz pridružila). Oba sta astistenta, le da je Katarina na PEF, Sergej pa na FMF. Jaz sem pa izgubljeni prišlek, ki je prostovoljno pritaval do super zamišljenih delavnic. Te se namreč izvajajo v sklopu programa Heureka. Na Češkem imajo učitelji fizike to možnost, da se pridružijo različnim aktivnostim, kjer si izmenjujejo ter nadgrajujejo znanje z različnimi zanimivosti. Veliko od teh je na področju didaktike fizike. Enkratna zamisel za ambiciozne učitelje, druženje in višanje kvalitete poučevanja. Skratka, vse je bilo v češčini (tujcev nas je bilo okrog 7) in kljub temu zelo zanimivo. Hkrati pa je bilo tudi zelo naporno. Meni verjetno bolj kot drugim, ker mi je že zaradi intenzivnega naprezanja k razumevanju tujega jezika zmanjkovalo koncentracije. Večeri pa so bili pestri... Čehi so odlični pevci in zabavljači (ne glede na starost).

Leoš in njegovi zanimi eksperimenti na temo elektrostatike

Delavnica na temo luminescence (ne me vprašati kaj točno to je, ker češčina mi ne gre še tako dobro :))

Delavnica na temo elektrike (ko bi vi vedli kaj vse učijo Čehi svoje otroke... naši bi ziher odvetnike v šolo pripeljali zaradi tega :))

Sergej in Katarina z igračami IQ-parka

Počutili smo se kot mali-veliki otroci... Super!

Teslov transformator (v sosednji sobi pa so luči "žmigale"... :))

In seveda smo si utrgali kakšno urco za ogled mesta. Na vrhu mesta je bila zanimiva graščina (grad?) z okoliškimi stavbami, manjšim parkom in dvema medvedoma. Fajn sprehod po kosilu...

Glavni trg mesta


Graščina nad mestom


Spet procesija porok...


Katarina


Medjed (tako prisrčno se je prskal po nogi, bi človek se kar šel stisnit k njemu :))

V nedeljo sem spet po 4h vožnje in 4-mi presedanji prispela nazaj v Brno, kjer me je že čakala slovenska posadka... V Brno so prišli Sandi, Jan in Tadej. Seveda smo ubogim prišlekom postregli s prenočitvijo na prijetnih tleh v zameno za domačo slovensko kaplico "tamočnega" :). Prijeten večer skratka... Naslednji dan so nam že ušli.

Tadej in Jan
(foto: Mirjam)

Sandi
(foto: Mirjam)