četrtek, 24. december 2009

Back to Slovenija, podelitev, tram party...

Halo halo! Trenutno sem uradno DOMA. Torej nimam več študentskega doma v Brnu in moj erasmus naj bi se tukaj zaključil... Ampak itak grem čez en teden nazaj :). Novo leto pač...
Vseeno sem se odločila, da poste na blog postavim do konca. To pomeni, da bo še nekaj postov iz bivanja v Brnu. Ihaaa! Vrnimo se daleč nazaj za tri tedne. Ravnokar se je začenjal veseli december in vsi smo počasi že dobivali občudek, da bo kmalu vsega konec. Najbolj se je to poznalo na erasmusovih tujih študentih, ki smo naš doma kmalu zminirali... Vse je bilo dovoljeno, pitarde na hodnikih, demoliranje rož, kraje jelk in lučk... Svašta! In to je seveda trajalo do sedaj, ko je Vinařská (naš dom) končno skoraj prazen. Zaenkrat še stoji! :)

No takrat enkrat so študentje Janačkove akadamije za umetnost zaključevali svoje projekte in postavili so na oder dve enourni operi - komediji. Še nikoli nisem bila na operah komedijah. Moram reči, da sem se nasmejala. Superca je bilo.

Opera v režiji Eliškinega dobrega kolega


V začetku decembra sem morala spet domov v Slovenijo. Prejela sem namreč Svečano listino za izjemen študijski uspeh. Karkoli že to pomeni (očitno sem velika piflarka :)). Podelitev je potekala hkrati s Prešernovimi nagrajenci na Univerzi. Nekaj fotk...


Skupinska z rektorjem (foto: Univerza v Ljubljani)


(foto: Univerza v Ljubljani)


Midva z Andrejem (foto: tata :))


No in ker se je počasi bližal čas, ko smo šli vsak po svojih - eni domov, eni po svetu itd., smo se morali valda Slovenci fotografirat. Eno skupinsko smo že imeli, ampak kaj ko ni bilo Alena še takrat v Brnu. In tako je nastalo nekaj skupinskih...




Malo gužve, ampak vseeno...


Andreja, Andraž, Sanja, Miha, Oranžna, Anja, Alen, Mirjam in Ema

Zgodil se je še en prav poseben žur - TRAM PARTY. Izgledalo je tako, da so tri Univerze v Brnu najele vsaka svoj tramvaj. Ena izmed teh je bila tudi naša - Masarykova Univerzita. Na tramvaju smo imeli celo bar! Vozili smo se en za drugim od ene končne pistaje do druge. Na vsaki končni postaji smo se malo pomešali med sabo, saj je večina žurov le v okviru ene univerze, ne večih... Tako smo krožili ene 3h, dokler nismo pristali v enem izmed mnogih klubov. Zabavno! :)


Lepotičke
(foto: ISC)


Prbližno tako je izgledalo... :)
(foto: ISC)


četrtek, 17. december 2009

Krakow III. - Rudnik soli Wieliczka

Zadnji dan našega izleta smo se po neprespani noči (zakaj neprespani ?! - vprašanjte Špance!!) odpravili v rudnik soli, malo ven iz Krakova. Nekoč je nekdo rekel (če želite vedeti kdo, si poglejte to Barry Schwartz on the paradox of choise) nizka pričakovanja, so pot do sreče. In ker nič nismo pričakovali, smo bili ob ogledu še toliko bolj srečni. Ta rudnik je noooraaa zadeva!! :)
Najbolj noro je bilo to, da sem lahko LEGALNO fotografirala. Seveda sem bila tudi edini butelj z največjim fotoaparatom, ki sem kupila dovoljenje za fotkat in sem tako legalno fotografirala. Vseh ostalih 1587 obiskovalcev pa tega seveda ni naredilo. Ampak nič zato, jaz sem bila vesela že, da so nam to možnost ponudili (in ne kot ponekod drugod...).
Najprej smo prehodili 64m višinske razlike po stopnicah, da smo sploh prišli do vhoda v rudnik. Kmalu smo prišli v prvo dvorano in že so se mi zasvetile oči. Zabavno je, da si sploh nisem predstavljala, kako naj bi izgledal rudnik soli. Ta je sicer izgledal precej turistično, ampak bistvo je to, da ni bil utesnjen, bil je zračen in nenormalno lep. Celo konje so imeli nekoč v rudniku (ki so baje še dlje časa živeli...) Obložen je bil z lesom, kar naj bi dobrobitno služilo našim pljučem. Iz tega slanega kamna (ker rudnik soli, je v bistvu slan kamen :)) pa so rudraji (in ne neki specialni umetniki) izklesali nekaj kipov. Kasneje so sledile različne dvorane posvečene različnim "velikim" ljudem (kot so Kopernik, Marija Tereza itd.). Veliko je bilo tudi kapelic in dvoran, v katerih so bile postavljene lutke, makete ali kar duplikati originalnih orodij, s katerimi so si rudarji pomagali pri delu. Vsekakor dolg in izredno zanimiv izlet v globine. Ko pa sem že mislila, da gre naš ogled h kraju, pa so nas 101m pod zemljo presenetili z ogromno dvorano, ki je bila prav za prav cerkev. Vse je izklesano iz kamna, celo bogati lestenci so iz soli. To cerkev pa očitno niso izklesali rudarji, ampak so jo umetniki izklesavali iz slane stene okrog 100 let. Tukaj se tudi množično izvajajo poroke. Nam pa je en od naših erasmovcev demonstriral še akustiko in nam nekaj sredi dvorane tudi zapel. Kar luštno...
In ko sem pa res mislila, da je že vsega konec, smo prispeli do podzemne restavracije, ki sploh ni bila tako bajno draga, kot bi si lahko organizatorji ob taki turistični atrakciji tudi privoščili. Cene so bile pač kot v mestu. Bili smo pa 123m pod zemljo. Res vse skupaj pohvalno dobro narejeno in organizirano. Še vodička je bila zabavna, glasna (nekaj kar smo v tistem trenutku res cenili - beri prejšnji post) in povrhu še lepa - nekaj za fante :).
Ko smo se najedli, smo šli še do najnižje točke našega ogleda (137m), od koder nas je (hvala bogu!) spet na površje odpeljalo klavstrofobično majhno dvigalo. Če bi si kdo rad še kaj ogledal: http://www.kopalnia.pl/.

Na vrhu nas je pričakalo presenečeje, ko smo zagledali dva reklamna panoja z našimi domačimi jamami. Seveda smo se morali slikati zraven. Lepo to, da delajo reklamo za skoraj 950km oddaljene jame. Verjetno je UNESCO pripomogel k temu, saj so tako Škocjanske jame kot Wieliczka pod Unescom. Postojnske jame so pač tako atraktivne, da ne potrebujejo Unesca :).
In in takoj za tem smo se končno vračali nazaj v Brno... Danes pa malo več fotografij.


Kaj počnemo, ko se dolgočasimo med hojo po stopnicah navzdol...


Pozerji: Alen, Ilenia in Erika


Skulpture človeške velikosti, ki so jih izklesali še rudarji


Lutke pravih velikosti, ki prikazujejo življenje v rudnikih
(poglej bele stene, to je vse sol :))


Maketa konstrukcije za dvigovanje tovora - v isti dvorani je bil tudi duplikat v pravi velikosti


Nekaj nesrečnežev, ki ni imelo še dvigala


Lepo je biti turist :)


Dvorana - cerkev od zgoraj


Znamenita zadnja večerja (čeprav ne izgleda, je bila globoka le nekaj centimetrov)


Najglobja kapelica


Postonjske jame in neki čudni turisti :)


Škocjanske jame in še bolj čudni turisti... :)


Poglejte Andraževo radost, ko je imel privilegij me dvignit v svoje naročje :)


Še zadnja skupinska sotrpinska :)


torek, 15. december 2009

Krakow II. - mesto

Ker sem se zadnjič tako razpisala, bom danes pa raje malo več fotografij gor dala in malo manj pisala.
Prispeli smo v Krakov, kjer smo imeli hostel v centru mesta. Naša specialna turistična agencija nam je zrihtala eno erasmovko, ki študira v Krakovu, da nas pelje malo pogledat. Ne vem kako so naleteli na najbolj nejevoljno in tiho študentko ever! Prvih 5 poslušalcev od 80tih je slišalo njen glas in še ti so kmalu obupala zaradi monotonosti in ravnodušnega izraza na njenem obrazu. Torej smo se en sopoldne šetali po mestu za našo vodičko, ki je vsake toliko nekaj brala iz listkov... Popoldne smo imeli čas za kosilo itd. Zvečer pa je sledil še en ogled: Razstava jantarjevih izdelkov s filmom o izdelavi! Tako nam je bilo vsaj povedano... No peljali pa so nas v dve trgovini (!) z jantarjem, kjer smo videli 5 minutni posnetek o izdelavi nakita (reklami). Verjamem, da je za to mesto to precej značilno (trgovine z jantarjevimi izdelki), vendar je bilo vse skupaj malo smešno. Kasneje nam je vodička povedala, da je malo brezveze, da si gremo pogledat še židovsko četrt, ker ne bomo videli nič, ampak da vodja agencije si to želi. No in res je bilo tako. Hodili smo 20min, da smo prispeli pred pročelje ene stavbe in pred ograjo dveh neosvetljenih sinagog. Za vstop vanje je bilo seveda prepozno. In tam so nas tudi pustili... Svašta!... Pa smo šli - pivo prosiiim!!!
Toliko o vodenju. Da o hostlu, cenah in nočnem spanju niti ne govorim. Kot sem že povedala ne bom izgubljala besed s tem... No ampak Krakov je vsekakor zelo lep in prijeten. V splošnem smo se imeli zelo lepo. Še dobro, da smo si sami priredili izlet do katedrale itd... Več na fotkah.

Druga najstarejša univerza v Evropi - Jagiellonian University


Bazilika sv. Marije


Sredi glavnega trga imajo kar neko glavo, v katero greš lahko noter


Vse se najde v Krakovu :)


Znameniti zmaj, ki je tudi zaščitnik mesta


sprehod ob reki Vistuli


Prepovedane punčke z lizikami :)


Wawel Castle


Pogled iz stolpa katedrale


Sanja
(foto: Mirjam)



Večerni sprehod do židovske četrti in znamenitosti ob poti :)


Židovska stavba, za katero nimam pojma kaj je...


Zaključek večera

ponedeljek, 14. december 2009

Krakow I. - Auschwitz

Pred par tedni smo se odpravili na 3-dnevni izlet do Krakova. Odpotovali smo v režiji neverjetne turistične agencije Big travel! Jao... O agenciji bom probala napisati čim manj besed... Res.
Ker je bil izlet tridnevni, bom tudi post razdelila na tri dele. Najprej smo si šli pogledat vsem splošno znano koncentracijsko taborišče Auschwitz, ki je na poti do Krakova. Verjetno ste že vsi videli ogromno fotografij in slišali že veliko povedanega na to temo, ampak naj še jaz napišem nekaj skromnih stavkov, ki bodo izražali moj vidik izleta.
Bila sem presenečena. Poleg vsega kar sem vedela o taborišču (po zdajšnjem mnenju še premalo), sem še vedno bila pretresena, šokirana, presenečena in žalostna...
Taborišče je razdejeno v tri dele. Trenutno je urejeno kot "muzej", vendar ne v celoti, le Auschwitz I in del Auschwitz II - Birkenau. Največjega Auschwitz III nismo videli. Naj malo bolj pojasnim... Leta 1940 je bilo taborišče Auschwitz I že postavljeno in je služilo kot delovni zapor ujetnikov različnih narodnosti. Povečini so bili to Poljaki, Romi, politični in vojaški zaporniki. Stavbe so zgrajene iz opek, velike in mogočne. Z letom 1940 se je začel vsem znan genocid nad Židi. Kamp je postajal vse manjši in ujetniki so si na ukaz morali zgraditi še Auschwitz II-Birkenau. Izgradili so neskončno polje lesenih barak, obdanih s številnimi opazovalnimi stolpi in krepko dvojno visoko ograjo. Kasneje so do tabora pripeljali še tire, da je dovažanje vsakodnevnih žrtev postalo hitreje in bolj praktično. Vse skupaj je bilo res dobro organizirano. Takoj poleg železniških tirov sta bila postavljena dva velika krematorija, kjer so VEČINO potrnikov (ženske, otroci, starejši) kar takoj zastrupili "pod prho" in zažgali, najmočnejše ter najbolj primerne za delo, pa so registrirali v taborišče, kjer so povprečno preživeli od 1 do 4 mesece. Umirali so v glavnem zaradi podhranjenosti, utrujenosti, mraza (v tistih zimah so baje namerili tudi do - 30 stopinj! Imeli pa so tanke pižamice na sebi v lesenih barakah...) ali poskusa upiranja in pobega. Povprečno so delali 11h dnevno, jeli pa skoraj nič. Kasneje so začeli sprejemati še otroke, saj so jih uporabljali za razne eksperimente. Zaporniki in mrtvi so bili dnevno prešteti in vse je bilo evidentirano ter zapisano. Vladal je popoln red!
Z vsakim novim prihodom vlaka (enkrat ali večkrat na dan) so si Nemci naropali vso prtljago, obleke, denar, zlatanino, zlate zobe, očala, proteze, človeške lase, glavnike itd., kajti "potniki" so imeli vse dragocenosti s seboj, saj jim je bilo povedano, da bodo dobili službe, delo, boljše življenje itd. Pridobljene stvari so razkužili in poslali v rajh. Vse so uporabili! Vse je potekalo kot namazano... Dolgih 5 let.
Leta 1945 je ruska Rdeča armada korakala proti taborišču, ki so ga Nemci sami zažgali, da bi prikrili vse dokaze. Zaradi tega je tudi težko definirato koliko ljudi je bilo ubitih, saj so vse evidečne knjige zažgali, zaporniki pa so se vsakodnevno menjavali in umirali... Ocenjujejo, da od 1-5 milijonov ljudi je tam umrlo.

Ogled je vodila vodička, ki je v tem taboru izgubila strica in sama raziskuje zgodovino in potek teh mučnih petih let. Baje, da so vsi vodiči nekako povezani s taboriščem, kar je razumljivo, saj je izredno težko vsak dan znova govoriti o teh rečeh in voditi take oglede... Mislim, da bi moral iti vsak si to pogledati. Precej pretresljivo.


Znani napis: Arbeit macht frei - delo osvobaja


Wall of death
(tukaj so zapornike streljali)





Auschwitz II - usodno zadnje potovanje




WC za par tisoč ljudi


sreda, 09. december 2009

Fax, prazniki, gledališče in Brno malo po "češko"...

Verjetno sem vam dala občutek, da samo pohajam... Amapk tudi hodim na fax! Imam to srečo, da imam poleg češčine le še en predmet in to izjemno zanimiv predmet. Še ime ima tako - Interesting physics oziroma Zajímavá fyzika, saj je predmet v češčini. No moram reči, da potrebujem kar veliko mero koncentracije, da po vsem erasmusovem dogajanju sedim 1h 40min brez premora in poslušam fiziko v češčini... Na koncu sem kar zmatrana. Še dobro, da je res zanimiva. Vsakič delamo zanimive eksperimente na določeno temo z veliko povezav te teme na vsakdanje življenje. Profesor je še precej mlad in ZELO zagnan pri razlaganju. Fizikalne temelje razlaga brez enačb ali dolgih izpeljav na tabli, saj to ni namen predmeta. Na predmet je vpisanih 80 študentov in so nas morali razdelit v dve skupini. Vedno je polna predavalnica in ugotovila sem, da je najmanj ena tretjina študentov, ki ne študira fiziko, ampak druge naravoslovne predmete (npr. biologijo, kemijo, itd.). Jaz pa sem edina tujka.
Zadnjič sem vzela s seboj fotaparat in kot nalašč smo šli ven računat energijo Sonca (saj je bil po 3 tednih sončen dan) in smo spotoma še zavreli vodo z ogromnim paraboličnim zrcalom. Čas zavretja vode smo računsko tudi približno napovedali. Vse skupaj je bilo prav zabavno.


Tudi papir in različne predmete smo probali zažgat s to zadevo... Deluje zelo podobno kot ogromna lupa.


Od kar sem tukaj smo doživeli precej praznikov. Zanimivo je, da sploh ni nujno, da so takrat trgovine zaprte. Ponavadi je še večja gužva v nakupovalnih centrih... Škoda.
V torek 17.11. so na Češkem praznovali 20 let po padcu komunizma ter 70 let po eni žalostni zgodbi. Po Eliškinih besedah (hvala Eliška, da skrbiš za mojo splošno razgledanost!:)) naj bi namreč med drugo svetovno vojno ubili enega študenta. Sošolci študenta so šli čez Prago na ogreb in je prišlo do konflikta z Nemci. Precej so jih aretirali, nekaj celo ubili. Poleg tega naj bi bil še mednarodni dan študentov! Juhej... Žal pa takrat sem se ravno vračala iz Slovenije in se dogodkov nisem udeležila. Videla sem le kar je ostalo od prejšnjega dne. Nekako me je najbolj presenetila stena Filozofske fakultete. Nanjo so namreč polimali različne plakate, ki izražajo nezadovoljstvo naroda pod sedajšnimi nadrejenimi in izpred 20-tih letih pod komunizmom.


Zanimivo bi bilo vse razumeti...


Po ogledu baleta sem se odločila, da grem še v gledališče. Imela sem 3 razloge. Prvi razlog je bil ta, da vidim notranjost Mahenovega gledališča (najstarejša stavba narodnega gledališča v Brnu), da poslušam malo češčine in zadnji razlog je vstopnina - 2€ !!. Predstava je bila odlična in gledališče osupljivo. Čeprav sem bila sama, sem se imela super. Mislim, da komentarji pod slikami niso potrebni...



Bila sem prva v gledališču, da sem ga lahko fotografirala skoraj praznega :)


No že nekaj časa sem iskala kakšen motiv, da bi lahko rekla: "Ja, to je pa res po češko!". Moram priznati, da sem s tem imela res težave. Tudi z Eliško sem govorila o tem in je to predvsem stereotip. Vseeno sem pa našla dve stavri (oprostite vsi Čehi, ki zdaj to berete, ni mišljeno slabo :)), ki so vredne omembe. Prvo so njihove toaletne navade. Večkrat sem videla otroke lulat vsepovsod po mestu. Tudi ob steni pred vhodom v cerkev v centru mesta. Neverjetno! V Pragi pa sem doživela višek (post o Pragi še prihaja...). Odrasli moški seveda opravljajo svoje majhne potrebe vsepovsod, kjer rase vsaj nekaj zlenega (ali pa tudi ne!). No ko sem videla punco zvečer opravljati svojo VELIKO potrebo v vrečko na parkirišču, pa mi je kar obrnilo! Po razmisleku pa sklepaš, da je to podobno kot pri psičkih in je ekološko/snažno za mestne parke :)... Dovolj o tem, ker si vsakič, ko na to pomislim, prikličem sliko v glavi... fuuj!!
No druga zadeva, ki sem jo tudi fotografirala, pa je praktična trgovska storitev brušenja nožev kar v bivalni prikolici na ulici. Nahaja se na moji poti med študentskimi domovi in Pedagoško fakulteto v Brnu. Večkrat sem videla noter starejšega strica, ki pridno brusi nože. Ko pa sem imela končno fotoaparat s seboj, medtem ko ni padal dež, je bila zaprta! Vseeno prilagam fotografije, da si boste lažje predstavljali.
Kljub temu še enkrat poudarjam, da nisem ravno našla veliko stavri, za katere bi lahko naglas rekla: "to je pa res po češko"... Tako da sem zaenkrat brez dokazov in bom počasi nehala uporabljati to frazo :).


Malo je neopazna...


... ampak izredno domiselna :)