nedelja, 29. november 2009

Čehinje in Brno ponoči

Kot sem vam že enkrat razlagala, naš vsestranski Jiri skuša na vse pretege, da se Čehi in Slovenci družimo. Zgornji stavek izgleda malo obtožujeoč in prisilen, ampak v resnici je to, za kar se Jiri trudi, nadvse prijetno. Povabil nas je namreč v vinoteko degustirat slovesnko vino. Žal je vse skupaj splavalo po vodi. Pa ne zaradi obilnega deževja, ki takrat ni tel ponehat že ene 2-3 tedne, ampak zaradi nekih drugih internih zadev, ki jih je imela vinoteka v planih. Še dobro, da sem ga poklicala, da mi je to tudi sporočil. No ampak degustacijo smo prestavli na naslednji teden (ko je še vedno padal dež!) in tokrat sem že malo prej poklicala in pisala maile, ali zadeva sploh bo... Tokrat pa nisem dobila nobenega odgovora in stavr je bila zelo sumljiva. Poklicala sem znanko, Čehinjo, ki študira na Pef v Brnu in gre drugo leto na izmenjavo v Koper. Potrdila mi je, da pride in tako smo se dopravili v deževen večer. Skupaj s še eno njeno kolegico smo se po naključju srečale na postaji in s skupnimi močmi skušale najti vinoteko... In seveda vsemogočna Maja, ki ima vedno prav je rekla, da je to na hišni številki 15. In res je bila tam ena vinoteka, sicer bolj betula kot vinoteka, ampak o študentih in Jiriju ne duha ne sluha. Nič! Jaz, Lucka in Monika smo se lepo odpravle na pivo... Dve... Tri! :) Preživele smo super večer! Malo v češčini, malo v slovenščini in še najmanj v Angleščini smo se razumele prav vse (no skoraj). Punce kot se šika! In obe gresta študirat januarja v Koper.
Naslednji dan smo ugotovile, da vsa ostala klapa je bila v vinoteki na hišni številki 51... Jao! Vedno pravim, da sem malo disleksična :)... Ne morem pa razumet kako so bile v tisti ulici ravno dve vinoteki na hišnih številkah 15 in 51...

Monika in Lucka


Ko je končno nehalo padat po nevem kolko dnevih in vreme postalo malo bolj sprejemljivo, sem se en večer odpravila v mesto s stativom. In ker je mesto vsak dan manjše odkar sem tukaj in ker poznam vsak dan več študentov, je postalo kar normalno, da na vsakem vogalu srečaš koga. Tokrat sem srečala Janeza, ki se je malo igral z mano in mojih fotoaparatom... Dokler seveda nismo omrznili... Brrr...

Passssengers
(p.s.: nice shoes)


Ta rdeča cerkev


Glavni trg in nek praznik vina...


Tramvaji so res vsepovsod in na pol minute :)


The ghost Janez


Moje mesto!
Tolko sva se hecala, da so naju ljudje na ulici že čudno gledali, ampak je bilo zabavno...


sreda, 25. november 2009

Vsega po malem... Vinska klet, kostanji, sneg, slovenska večerja in balet

Jojojoj... Me je že kar malo sram, da se toliko časa nisem nič javila na blogu. Žal se je moj erasmus prevagnil krepko čez polovico in začele so pritiskati obveznosti in še neuslišane želje iz vseh strani in kotičkov. Kljub temu še vedno pridno škljocam s svojo malo črno škatlo in vsaj tako mi še ostane v bazi nekaj informacij, kaj vse moram za nazaj še povedati na blogu. Človek se pač znajde, ko nima časa... Joj, zdaj se res počutim že kot doma - zaradi pomanjkanja časa seveda :).
No in ker so se nekateri že začeli pritoževat, da sem pozabila na vse, ki me potrpežljivo spremljajo, bo ta post malo daljši. Začela bom kar od dogajanja pred skoraj enim mesecem.

Seveda nam dogodkov ne manjka, saj naš International student club zelo dobro skrbi, da nam ne bo dolgčas. Tokrat nas je peljal v vinsko klet malo ven iz Brna. Bilo je malo drugače in hkrati tudi odlično. Od slovenske klape sva šle samo jaz in Mirjam, kar naju je malo "prisililo" v boljše spoznavanje ostalih študentov iz vsepovsod. Peljali so nas v klet, kjer smo za začetek degustirali vina in izvedeli kar nekaj zanimivih podatkov v zvezi z vinom, degustiranjem, pridelavo, predelavo in navsezadnje tudi v zvezi s pitjem. Dobili smo tudi burčak, ki pa je bil kar nekaj krepkih stopnic nad tistim, ki so ga prodajali po ulicah pred kakšnim mesecem. Bela vina so bila odlična. In te besede prihajajo iz nepoučenega laika, kot sem jaz :). Nisem verjela, da je lahko polsuhi Pinot lahko tako dober! Z mirjam sva si ga kupili vsaka eno steklenico za srkanje pri kosilih za naslednji teden (bi ga vzele več, ampak je bilo odprto vino ...). Žal za črna vina ne morem reči enako. Najverjetneje sem kar precej razvajena z našim Refoškom in Teranom.
Degustaciji je sledila večerja ter tradicionalna češka glasba in ples. Vse skupaj so klubovci popestrili z nekaj družabnimi igrami in večer je bil res uspešen.

Ne spoznam se ravno, ampak zadeva, s katero nam je točil vino, je bila prav zanimiva


Muzikanti in pevci večera


Ambient in dogajanje

V naslednjem tednu so prišle "na počitnice" v Brno kolegice od Sanje - Lucija in Urška. Kmalu je bilo treba odrešit čakanja še zadnje kostanje, ki so se pridno sušili (nekateri pa plesnili v hermetično zaprti vrečki) in se predajali črvom. Ker je začel mraz že kar pošteno stiskat, smo si zraven naredili še slovensko kuhano vinčko... mmm...
Kot da bi vedeli nas je kmalu zatem tudi pošteno zamelo. Najbolj zanimiva pa je bila moja cimra! Snega je bila tako vesela, saj ga baje že od otroštva ni videla... No razen pred kakšnim tednom v slovaških hribih, ampak to ni enako. Občutek, ko zunaj pada sneh, noter je pa lepo toplo in prijetno, je precej čaroben. Seveda smo se morali iti potemtakem tudi sprehajati po padajočem snegu. Odpravili smo se kar v Srednjeveško krčmo, na katero imamo od takrat dalje malo slabše spomine, ampak tega vam sedaj ne bom razlagala :). Škoda zanjo - cimro, da je kasneje (čez kak teden) zbolela za brnhitisom, ker po besedah zdravnika njena pluča ne prenesejo takeka mraza. Seveda so Grki navajeni na precej drugačno klimo (po njenih besedah, se nekoč imeli "-1 stopinjo mraza" in ljudje so množično zapirali trgovine, firme itd. in odhajali domov). Zdaj je že spet zdrava!

Hodnik, Urška, kostanji, PlayBoy, vinček in pijane plavajoče pomaranče


Pogled iz mojega balkona: sneg in ameriški snežak


Moja cimra je lahko čarovnica...


Nekajkrat se je že zgodilo, da so se študentje iz kakšne države zorganizirali in pripravili njihovo večerjo. Prav tako smo imeli tudi mi priložnost (saj so se nekateri ravno vrnili iz obiska iz Slovenije), da pripravimo slovensko večerjo. Glede na število klobas, izkušnje iz drugih večerij in presoji starešin, smo pripravili večerjo za cca 26 ljudi. In kaj je tipična slovenska večerja? Pečenice, zelje in krompir seveda! Kaj ko še nihče od nas ni tega še delal sam... Ampak nismo mi neki strahopedci, da bi se bali teh miniaturnih redkodelujočih električnih štedilničkov tukaj na Vinarski (študentskih domovih). S skupno močjo nam je uspelo olupiti vsa krompir, ga skuhati, skuhati zelje, ga ocvreti, skuhati pečenice, jih pocvrti, pogreti ocvirke in odpreti pive (ki žal niso bile slovenske). Sliši se precej enostavno, vendar ko imaš omejeno moč in velikost štedilnika, omejeno število in velikost posod in en kvadratni meter kuhinje, je to precej bolj zakomplicirano :). Vendar nam je odlično uspelo. Na hodniku smo postavili mize in klopi, noben ni bil lačen (no skoraj noben... ne morem pomagat, če grki niso navajeni take hrane :)) in najbolj pomembno - noben ni utrpel hujših prebavnih poškodb ali zastrupitve. Aplavz za Slovence!


Dodatna pomoč direkt iz Slovenije - Urška in Lucija


Kuharičino strokovno degustiranje vina - pijanih pečenic s slabim vinom si nismo mogli privoščiti :)


"Lulčki" v dobrih Mirjaminih rokah :)


Hitra fizično-radnička intervencija (don't mess with those girls!)


Natrpana kuhinja kuharc in kelnarca Anja


Škoda, da vseh nisem dobila v objektiv (tuki zravn mene je blo še kar nekaj lačnih)...
Vendar prav vsi so se naučili reči DOBER TEK


Še dobro, da je Monika praznovala rojstni dan, drugače bi še kakšno uro sedeli ob mizi s polnimi želodci


Dve nori Španki :) - Barbara in Paula


Po dolgem poskušanju mi ni uspelo dobiti vstopnice za Rise Against, ki so igrali v Pragi. No pa smo se v zameno skoraj cela slovenska ekipa z okrepitvami odpravili na balet! Ko sem ugotovila, da lahko gremo v narodno gledališče za tako smešne cene, sem kar skoraj vse prepričala, da gremo gledat Labodje jezero. Noter smo prišli za smešnih 5€ (tudi najdražje vstopnice so pocenti, poleg tega pa imajo tukaj študentje kar50% popusta). Seveda je bila to prilika tudi za vse ne-ljubitelje baleta, da si lahko s 5€ kupijo odgovor: "Ja, jaz sem pa bil na baletu... In to na Labodjem jezeru". Ne ne... Mislim, da se nam je na koncu bilo kar vsem všeč. Jaz sem bila navdušena! Sicer smo sedeli malo daleč (kjub temu in slabi svetlobi mi je nekaj fotografij kar dobro uspelo), konec je bil malo premalo dramatičen in glasba je bila malo prepotiho, ampak vse ostalo je odtehtalo malenkosti.


Vem, da ne bi smela fotografirati, ampak si ne morem pomagati
(naučila sem se, da je treba počasi postati malo bolj zločinski)



Lahka kot peresce...


Na koncu sem ugotovila, da je najbolje fotografirati kar med ploskanjem, saj je moj fotoaparat kar precej glasen :)


Navdušeni poslušalci, gledalci in talentirani baletniki :)


Vsaka bi si želela se slikati v spremstvu takih dveh žrebcev...


Upam, da niste med branjem tako dolgega posta zaspali ali obupali. Dovolj za danes... Čas za spanje! Kmalu sledi še kakšen post...

sobota, 07. november 2009

Maškare, noč čarovnic - moj praznik! :)

No pa se vrnimo v čas pred enim tednom. Dan smo začeli s slovenskim zajtrkom. Kako to izgleda? Enostavno! En kup Slovencev, en Španc, čokolino, alpsko mleko, pršut, poli salama, Kekec paštete, turistična pašteta in en kup žemljic. Bilo je fantastično... To res pogrešam.

Božanska pojedina

Kaj pa je bil vrhunec dneva? Po pravici povedano je bil vrhunec tedna... Halloween! Seveda sem bila cela evforična, ko sem se pripravljala na maškarce. Baje da imamo Preščani v genih nagnjenje k "šemljenju". In vsako priliko je treba izkoristit. Seveda sem imela ene par prostovoljcev za ošemit v skupinsko masko :). Jeee!
No ideja je padla. Hitro smo švignili med kitajce po lasulje ter u Bauhouse po 50m žice in že sem imela vse kar potrebujem. Popoldne smo se že lotili dela. Šemili smo se jaz, Mirjam, Ema in Alen. Bili smo voodoo dolls! Kaj je to? Premalo gledate televizjo! :) To so lutke, ki so ponazarjale točno določenega človeka. Voodoo čarovniki so vanje zabadali bucke, tako da so bolečino prenašali na to osebo. Mi smo torej predstavljali naše lutke. S tem da smo bolečino začutili komaj naslednji dan, ko smo se prebudili po divji noči :).
Zakaj toliko razlagam? Ker nas enostavno niso razumeli... Alen je bil celo prekrščen v Malega princa. Naše bucike pa naj bi bile vrtnice... Svašta! Tako slabih vrtnic pa ja ne bi naredila :).
Če še vedno ne razumete, prilagam risbico, ki sem jo najšla na internetu. In seveda še nekaj fotografij iz končnih izdelkov...

Voodoo doll iz interneta


Začetek preobrazbe...


Še dobro da ogledalo ni počilo...


Vživljanje v lik


Vsepovsod prebodene lutke


Živele maškare!

nedelja, 01. november 2009

Eliškin rojstni dan

Zanimivo, da v zadnjem mesecu praznujemo same rojstne dneve... Čakal nas je še zadnji, kajti po najnovejših podatkih ne bo nobenega rojstnega dne zdaj en lep čas. Eliška se je rodila 21.10.19xx (kajti ženskih let se ne govori...), zato smo tudi nemirno pričakovali na 21.10.2009. Od vsega navdušenja smo začeli nazdravljat že 20.10. zvečer. In glej ga zlomka, tudi en velik žur je bil tega dne in sicer žur treh univerz v Brnu. Prvič naj bi srečali še ostale študente drugih univerz, med katerimi naj bi bilo tudi nekaj Slovencev. Povrh vsega so žur preselili v Faval in imeli so res neverjetnega DJ-ja (hvala bogu, po tolikih neuspelih poskusih v prejšnjih žurih!!). Še nikoli nisem bila tako mokra od plesanja in divjanja... In nisem bila edina :). Super je bilo! Še posebej ko smo dočakali Eliškin rojstni dan in so se pričeli poljubčki, objemi, želje, itd. Vse najboljše Eliška!

S slavljenko (foto: ISC klub)


Čeh, ki rad pohajkuje po Slovenskih gorah in nas naslednjič vzame s seboj...
(foto: ISC klub)



Starobrno rules!
(foto: Mirjam)


Spoznali smo nekaj Slovencev, ki študirajo na drugih Univerzah
(foto: ISC klub)



Ker smo se Eliški na žurki še vedno premalo posvetili, smo se odločili, da si mora vzeti en večer za nas. Sklenili smo, da nas nauči delat knedlike (tipične češke krušne cmoke) in združimo večerjo z večernim druženjem. Najbolj ukoželne kuharice smo prišle že popoldan in smo skupaj kuhale, ostali pa so prispeli na pogrnjeno mizo. Poleg knedlikov smo naredile še malo drugačne polpete, kot smo jih navajeni, ter zelenjavno omako. Bilo je zabavno in predvsem odlično. Pohvalit pa je treba glavno kuharico, ki je dirigirala, ostale smo se pa spotikale ena ob drugo. Včasih smo se kmalu steple, katera bo zrezala čebulo itd... Ni res :). Bile smo res usklajene!
No ostali lačni Slovenci so prispeli z darilom za Eliško - "košarica" slovenskih dobrot. Pravzaprav je bila kar škatla :). Za mizo se nas je zbralo 10. Po odlični večerji smo si priredili še malo zabave. Šli smo se pantomimo... To je treba ponovit! Res se je težko smejati s polnimi trebuhi. Skratka, večer je uspel!... In znamo naredit knedlike. Jeee!

Rezanje rohlikov


Navdušeno stepanje beljakov


Glavna kuharica v akciji


Še ena nepogrešljiva kuharica - Ivka


Prej


Potem... Mmmmm...


Darilo! Jeee :)


Želeli smo ji toliko lepih reči, da so ji nekateri čestitali celo dvakrat


Alen v elementu... A kdo ve rešitev?