Ta Oranžna: Čehinje in Brno ponoči

Kot sem vam že enkrat razlagala, naš vsestranski Jiri skuša na vse pretege, da se Čehi in Slovenci družimo. Zgornji stavek izgleda malo obtožujeoč in prisilen, ampak v resnici je to, za kar se Jiri trudi, nadvse prijetno. Povabil nas je namreč v vinoteko degustirat slovesnko vino. Žal je vse skupaj splavalo po vodi. Pa ne zaradi obilnega deževja, ki takrat ni tel ponehat že ene 2-3 tedne, ampak zaradi nekih drugih internih zadev, ki jih je imela vinoteka v planih. Še dobro, da sem ga poklicala, da mi je to tudi sporočil. No ampak degustacijo smo prestavli na naslednji teden (ko je še vedno padal dež!) in tokrat sem že malo prej poklicala in pisala maile, ali zadeva sploh bo... Tokrat pa nisem dobila nobenega odgovora in stavr je bila zelo sumljiva. Poklicala sem znanko, Čehinjo, ki študira na Pef v Brnu in gre drugo leto na izmenjavo v Koper. Potrdila mi je, da pride in tako smo se dopravili v deževen večer. Skupaj s še eno njeno kolegico smo se po naključju srečale na postaji in s skupnimi močmi skušale najti vinoteko... In seveda vsemogočna Maja, ki ima vedno prav je rekla, da je to na hišni številki 15. In res je bila tam ena vinoteka, sicer bolj betula kot vinoteka, ampak o študentih in Jiriju ne duha ne sluha. Nič! Jaz, Lucka in Monika smo se lepo odpravle na pivo... Dve... Tri! :) Preživele smo super večer! Malo v češčini, malo v slovenščini in še najmanj v Angleščini smo se razumele prav vse (no skoraj). Punce kot se šika! In obe gresta študirat januarja v Koper.
Naslednji dan smo ugotovile, da vsa ostala klapa je bila v vinoteki na hišni številki 51... Jao! Vedno pravim, da sem malo disleksična :)... Ne morem pa razumet kako so bile v tisti ulici ravno dve vinoteki na hišnih številkah 15 in 51...

Monika in Lucka

Ko je končno nehalo padat po nevem kolko dnevih in vreme postalo malo bolj sprejemljivo, sem se en večer odpravila v mesto s stativom. In ker je mesto vsak dan manjše odkar sem tukaj in ker poznam vsak dan več študentov, je postalo kar normalno, da na vsakem vogalu srečaš koga. Tokrat sem srečala Janeza, ki se je malo igral z mano in mojih fotoaparatom... Dokler seveda nismo omrznili... Brrr...