sreda, 25. november 2009

Vsega po malem... Vinska klet, kostanji, sneg, slovenska večerja in balet

Jojojoj... Me je že kar malo sram, da se toliko časa nisem nič javila na blogu. Žal se je moj erasmus prevagnil krepko čez polovico in začele so pritiskati obveznosti in še neuslišane želje iz vseh strani in kotičkov. Kljub temu še vedno pridno škljocam s svojo malo črno škatlo in vsaj tako mi še ostane v bazi nekaj informacij, kaj vse moram za nazaj še povedati na blogu. Človek se pač znajde, ko nima časa... Joj, zdaj se res počutim že kot doma - zaradi pomanjkanja časa seveda :).
No in ker so se nekateri že začeli pritoževat, da sem pozabila na vse, ki me potrpežljivo spremljajo, bo ta post malo daljši. Začela bom kar od dogajanja pred skoraj enim mesecem.

Seveda nam dogodkov ne manjka, saj naš International student club zelo dobro skrbi, da nam ne bo dolgčas. Tokrat nas je peljal v vinsko klet malo ven iz Brna. Bilo je malo drugače in hkrati tudi odlično. Od slovenske klape sva šle samo jaz in Mirjam, kar naju je malo "prisililo" v boljše spoznavanje ostalih študentov iz vsepovsod. Peljali so nas v klet, kjer smo za začetek degustirali vina in izvedeli kar nekaj zanimivih podatkov v zvezi z vinom, degustiranjem, pridelavo, predelavo in navsezadnje tudi v zvezi s pitjem. Dobili smo tudi burčak, ki pa je bil kar nekaj krepkih stopnic nad tistim, ki so ga prodajali po ulicah pred kakšnim mesecem. Bela vina so bila odlična. In te besede prihajajo iz nepoučenega laika, kot sem jaz :). Nisem verjela, da je lahko polsuhi Pinot lahko tako dober! Z mirjam sva si ga kupili vsaka eno steklenico za srkanje pri kosilih za naslednji teden (bi ga vzele več, ampak je bilo odprto vino ...). Žal za črna vina ne morem reči enako. Najverjetneje sem kar precej razvajena z našim Refoškom in Teranom.
Degustaciji je sledila večerja ter tradicionalna češka glasba in ples. Vse skupaj so klubovci popestrili z nekaj družabnimi igrami in večer je bil res uspešen.

Ne spoznam se ravno, ampak zadeva, s katero nam je točil vino, je bila prav zanimiva


Muzikanti in pevci večera


Ambient in dogajanje

V naslednjem tednu so prišle "na počitnice" v Brno kolegice od Sanje - Lucija in Urška. Kmalu je bilo treba odrešit čakanja še zadnje kostanje, ki so se pridno sušili (nekateri pa plesnili v hermetično zaprti vrečki) in se predajali črvom. Ker je začel mraz že kar pošteno stiskat, smo si zraven naredili še slovensko kuhano vinčko... mmm...
Kot da bi vedeli nas je kmalu zatem tudi pošteno zamelo. Najbolj zanimiva pa je bila moja cimra! Snega je bila tako vesela, saj ga baje že od otroštva ni videla... No razen pred kakšnim tednom v slovaških hribih, ampak to ni enako. Občutek, ko zunaj pada sneh, noter je pa lepo toplo in prijetno, je precej čaroben. Seveda smo se morali iti potemtakem tudi sprehajati po padajočem snegu. Odpravili smo se kar v Srednjeveško krčmo, na katero imamo od takrat dalje malo slabše spomine, ampak tega vam sedaj ne bom razlagala :). Škoda zanjo - cimro, da je kasneje (čez kak teden) zbolela za brnhitisom, ker po besedah zdravnika njena pluča ne prenesejo takeka mraza. Seveda so Grki navajeni na precej drugačno klimo (po njenih besedah, se nekoč imeli "-1 stopinjo mraza" in ljudje so množično zapirali trgovine, firme itd. in odhajali domov). Zdaj je že spet zdrava!

Hodnik, Urška, kostanji, PlayBoy, vinček in pijane plavajoče pomaranče


Pogled iz mojega balkona: sneg in ameriški snežak


Moja cimra je lahko čarovnica...


Nekajkrat se je že zgodilo, da so se študentje iz kakšne države zorganizirali in pripravili njihovo večerjo. Prav tako smo imeli tudi mi priložnost (saj so se nekateri ravno vrnili iz obiska iz Slovenije), da pripravimo slovensko večerjo. Glede na število klobas, izkušnje iz drugih večerij in presoji starešin, smo pripravili večerjo za cca 26 ljudi. In kaj je tipična slovenska večerja? Pečenice, zelje in krompir seveda! Kaj ko še nihče od nas ni tega še delal sam... Ampak nismo mi neki strahopedci, da bi se bali teh miniaturnih redkodelujočih električnih štedilničkov tukaj na Vinarski (študentskih domovih). S skupno močjo nam je uspelo olupiti vsa krompir, ga skuhati, skuhati zelje, ga ocvreti, skuhati pečenice, jih pocvrti, pogreti ocvirke in odpreti pive (ki žal niso bile slovenske). Sliši se precej enostavno, vendar ko imaš omejeno moč in velikost štedilnika, omejeno število in velikost posod in en kvadratni meter kuhinje, je to precej bolj zakomplicirano :). Vendar nam je odlično uspelo. Na hodniku smo postavili mize in klopi, noben ni bil lačen (no skoraj noben... ne morem pomagat, če grki niso navajeni take hrane :)) in najbolj pomembno - noben ni utrpel hujših prebavnih poškodb ali zastrupitve. Aplavz za Slovence!


Dodatna pomoč direkt iz Slovenije - Urška in Lucija


Kuharičino strokovno degustiranje vina - pijanih pečenic s slabim vinom si nismo mogli privoščiti :)


"Lulčki" v dobrih Mirjaminih rokah :)


Hitra fizično-radnička intervencija (don't mess with those girls!)


Natrpana kuhinja kuharc in kelnarca Anja


Škoda, da vseh nisem dobila v objektiv (tuki zravn mene je blo še kar nekaj lačnih)...
Vendar prav vsi so se naučili reči DOBER TEK


Še dobro, da je Monika praznovala rojstni dan, drugače bi še kakšno uro sedeli ob mizi s polnimi želodci


Dve nori Španki :) - Barbara in Paula


Po dolgem poskušanju mi ni uspelo dobiti vstopnice za Rise Against, ki so igrali v Pragi. No pa smo se v zameno skoraj cela slovenska ekipa z okrepitvami odpravili na balet! Ko sem ugotovila, da lahko gremo v narodno gledališče za tako smešne cene, sem kar skoraj vse prepričala, da gremo gledat Labodje jezero. Noter smo prišli za smešnih 5€ (tudi najdražje vstopnice so pocenti, poleg tega pa imajo tukaj študentje kar50% popusta). Seveda je bila to prilika tudi za vse ne-ljubitelje baleta, da si lahko s 5€ kupijo odgovor: "Ja, jaz sem pa bil na baletu... In to na Labodjem jezeru". Ne ne... Mislim, da se nam je na koncu bilo kar vsem všeč. Jaz sem bila navdušena! Sicer smo sedeli malo daleč (kjub temu in slabi svetlobi mi je nekaj fotografij kar dobro uspelo), konec je bil malo premalo dramatičen in glasba je bila malo prepotiho, ampak vse ostalo je odtehtalo malenkosti.


Vem, da ne bi smela fotografirati, ampak si ne morem pomagati
(naučila sem se, da je treba počasi postati malo bolj zločinski)



Lahka kot peresce...


Na koncu sem ugotovila, da je najbolje fotografirati kar med ploskanjem, saj je moj fotoaparat kar precej glasen :)


Navdušeni poslušalci, gledalci in talentirani baletniki :)


Vsaka bi si želela se slikati v spremstvu takih dveh žrebcev...


Upam, da niste med branjem tako dolgega posta zaspali ali obupali. Dovolj za danes... Čas za spanje! Kmalu sledi še kakšen post...

Ni komentarjev:

Objavite komentar