Najbolj noro je bilo to, da sem lahko LEGALNO fotografirala. Seveda sem bila tudi edini butelj z največjim fotoaparatom, ki sem kupila dovoljenje za fotkat in sem tako legalno fotografirala. Vseh ostalih 1587 obiskovalcev pa tega seveda ni naredilo. Ampak nič zato, jaz sem bila vesela že, da so nam to možnost ponudili (in ne kot ponekod drugod...).
Najprej smo prehodili 64m višinske razlike po stopnicah, da smo sploh prišli do vhoda v rudnik. Kmalu smo prišli v prvo dvorano in že so se mi zasvetile oči. Zabavno je, da si sploh nisem predstavljala, kako naj bi izgledal rudnik soli. Ta je sicer izgledal precej turistično, ampak bistvo je to, da ni bil utesnjen, bil je zračen in nenormalno lep. Celo konje so imeli nekoč v rudniku (ki so baje še dlje časa živeli...) Obložen je bil z lesom, kar naj bi dobrobitno služilo našim pljučem. Iz tega slanega kamna (ker rudnik soli, je v bistvu slan kamen :)) pa so rudraji (in ne neki specialni umetniki) izklesali nekaj kipov. Kasneje so sledile različne dvorane posvečene različnim "velikim" ljudem (kot so Kopernik, Marija Tereza itd.). Veliko je bilo tudi kapelic in dvoran, v katerih so bile postavljene lutke, makete ali kar duplikati originalnih orodij, s katerimi so si rudarji pomagali pri delu. Vsekakor dolg in izredno zanimiv izlet v globine. Ko pa sem že mislila, da gre naš ogled h kraju, pa so nas 101m pod zemljo presenetili z ogromno dvorano, ki je bila prav za prav cerkev. Vse je izklesano iz kamna, celo bogati lestenci so iz soli. To cerkev pa očitno niso izklesali rudarji, ampak so jo umetniki izklesavali iz slane stene okrog 100 let. Tukaj se tudi množično izvajajo poroke. Nam pa je en od naših erasmovcev demonstriral še akustiko in nam nekaj sredi dvorane tudi zapel. Kar luštno...
In ko sem pa res mislila, da je že vsega konec, smo prispeli do podzemne restavracije, ki sploh ni bila tako bajno draga, kot bi si lahko organizatorji ob taki turistični atrakciji tudi privoščili. Cene so bile pač kot v mestu. Bili smo pa 123m pod zemljo. Res vse skupaj pohvalno dobro narejeno in organizirano. Še vodička je bila zabavna, glasna (nekaj kar smo v tistem trenutku res cenili - beri prejšnji post) in povrhu še lepa - nekaj za fante :).
Ko smo se najedli, smo šli še do najnižje točke našega ogleda (137m), od koder nas je (hvala bogu!) spet na površje odpeljalo klavstrofobično majhno dvigalo. Če bi si kdo rad še kaj ogledal: http://www.kopalnia.pl/.
Na vrhu nas je pričakalo presenečeje, ko smo zagledali dva reklamna panoja z našimi domačimi jamami. Seveda smo se morali slikati zraven. Lepo to, da delajo reklamo za skoraj 950km oddaljene jame. Verjetno je UNESCO pripomogel k temu, saj so tako Škocjanske jame kot Wieliczka pod Unescom. Postojnske jame so pač tako atraktivne, da ne potrebujejo Unesca :).
In in takoj za tem smo se končno vračali nazaj v Brno... Danes pa malo več fotografij.
Kaj počnemo, ko se dolgočasimo med hojo po stopnicah navzdol...
Pozerji: Alen, Ilenia in Erika
Skulpture človeške velikosti, ki so jih izklesali še rudarji
Lutke pravih velikosti, ki prikazujejo življenje v rudnikih(poglej bele stene, to je vse sol :))
Maketa konstrukcije za dvigovanje tovora - v isti dvorani je bil tudi duplikat v pravi velikosti
Nekaj nesrečnežev, ki ni imelo še dvigala 
Lepo je biti turist :)
Dvorana - cerkev od zgoraj
Znamenita zadnja večerja (čeprav ne izgleda, je bila globoka le nekaj centimetrov)
Najglobja kapelica
Postonjske jame in neki čudni turisti :)
Škocjanske jame in še bolj čudni turisti... :)
Poglejte Andraževo radost, ko je imel privilegij me dvignit v svoje naročje :)
Še zadnja skupinska sotrpinska :)
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar