Ta Oranžna: Češko-slovensko srečanje in Hrad Pernštejn

Dobrih deset dni nazaj smo bili Slovenci povabljeni na srečanje Čehov iz Pedagoške fakultete, ki so bili in ki bodo šli na izmenjavo v Slovenijo. Seveda je vse skupaj organiziral naš zdaj že dobri prijatlej prof. Jiri Matyašek kar v njegovem kabinetu. Srečanje se je obrnilo v vsesplošno druženje, klepetanje, izmenjevanje znanja, mnenj, številk, mailov, kazanje slik, nažiranje z orjaškimi češpami in siljenje s slovenskim belim vinom... Zakaj siljenje? Joj, od Slovencev smo se zbrale skupaj le jaz, Mirjam, Sanja in Andreja, kajti prejšnja noč je bila dolga in naporna... In ko smo zagledale 5-litrski flaškonček BELEGA vina, smo kar prebledele. Na obrazih je bilo videt grozo in strah, da bomo morale zdaj to pit... Sanji je bilo celo videti, da ji je skoraj obrnilo :) (ni res! Malo jo moram hecati...). Kljub temu smo z odlično zaigranim veseljem res počasi srkale vino (ki ni bilo slabo) iz malih kozarčkov in naprej klepetale. Skratka odlično srečanje!

Vesela druščina

Nazdravljanje na Erasmusa, Slovenijo in Češko :)

Jiri nas je vsakič znova presenetil s svojo dobrodušnostjo in željo po soustvarjanju novih češko-slovenskih zaljubljenih parov :)

Fiziki smo vino lahko pili kar iz merilne posodice

Konec tedna nas je spet čakal en krajši izlet - že spet en grad... Čehi imajo teh gradov že skoraj za izvoz. Odpravili smo se na Hrad Pernštejn (hitra lekcija češčine: H berejo Čehi kot primorski G, tako da na koncu Hrad izgovorijo kot primorski grad), kjer so snemali film o Trnjulčici (se mi zdi...upam, da ni bila katera druga pravljica... :)). Škoda le, da nas je vreme pustilo malo razočarane. Kljub temu smo se delali, da dež sploh ne pada, da ni megle in da niti nobenega mrazu ni. Kmalu po prihodu sem ugotovila, da bom spet menjevala barve, ker ne bom smela fotografirati notranjost gradu... Ne bom izgubljala besed s kletvicami :). Bom pa vsaj nekaj z besedami opisala. Grad je bil res nekaj posebnega. Poleg tega je bila megla tako gosta, da je vse skupaj res izgledalo kot iz pravljice (ali vsaj kot iz kakšne grozljivke). Od zunaj je imel take prizidane zaprte lože, ki so bile podloženi z valovito oblikovanim kamnom. To mu je dajalo razgiban videz. V notranjosti pa je bil zanimiv predvsem zato, ker skorajda ni imel ravnih zidov povsod so bili nekako zaokroženi stropi in skoraj noben kot ni bil pravi (90 stopinj). Prehajali smo iz sobe v sobo in skoraj vsakič smo se nekoliko dvignili ali spustili za kakšno stopnico. Sobe so bile pa med seboj povezane kot en velik labrint. Vrata so bila nizka in v gotski obliki (zgoraj v špico). Nizka so bila zato, da so sovražniki najprej z glavo noter pogledali in so jih lahko v tem času domačini prikrajšali zanjo... Grad je imel tudi nekaj sob zelo bogato okrašenih. Prava paša za oči...
Vrhunec dneva je bila druga polovica izleta, ki smo jo v glevnem presedeli in čakali. Najprej smo 1h čakali na kosilo, potem 1h na prvi vlak, nato pa še 1h na naslednji vlak (ker prvi se ni prikazal). In še nekaj slik...