Dekan, burčak, češki film, Becherovka in erasmus žur...

Sreda je bila precej zanimiva. Najprej sem bila dogovorjena z dekanom naše fakultete Assoc. Prof. RNDr. Josefom Trno, CSc, ker še vedno nisem imela podpisanega Learning agreementa (slika kdaj drugič). Na začetku je izgledalo zelo uradno in nekoliko sem se počutila na napačnem mestu ob napačnem času. Ampak... Gospod Trna je izjemno prijazen človek in na moje presenečenje je popolnoma obvladal mojo situacijo (vse je vedel!). Obljubil mi je pomoč in celo mentorstvo za mojo diplomsko nalogo. Preiskusil se je celo v slovenščini, ampak si je kasneje premisli :). Bil je že večkrat v Sloveniji na naši Pedagoški fakulteti. Nekoč sem ga celo želela it poslušat, vendar nisem utegnila. Čeprav je ves čas najinega pogovora zatrjeval, da ima vedno premalo časa, si ga je zame vzel celo toliko, da sva klepetala o vsem mogočem (o moji diplomi, Ljubljani, o njegovem sinu, o čehih, kriminalu, fiziki, poučevanju, Pragi, burčaku - kasneje nekaj o tem, študentskih domovih, ...). Naročil mi je, naj pridem še enkrat v petek po podpis in mi za konec dal še svojo osebno telefonsko številko (če se bom kdaj znašala v težavah ali nevarnosti). Ne morem verjeti, da so vsi tako prijazni!

Kot sem že prej omenila, mi je prof. Trna naročil naj poskusim BURČAK. Že prej smo opazili, da so na vsakem vogalu mesta stojnice z nekakšnim "gostim vinom" v plastenkah. Kot mi je razložil prof. Trna, je to nekakšne vrste mošt - torej grozdni sok, ki počasi fermentira v vino. Seveda mošt imamo tudi mi doma (v Sloveniji). Zanimivo pa je, da je to pri njih tako priljubljeno, da ga prodajo ogromne količine na ulicah. Ljudje se zelo veselijo obdobja Burčaka in prav vsi ga pijejo. Čeprav malo smrdi (po fermentaciji - podobno nekakšnemu gnitju), ima zelo dober okus. Sedaj smo se nanj že navadili in ga skoraj vsak dan sprbamo na drugi stojnici.

Ena izmed mnogih stojnic

Naša prva stojnica :) (foto: Sanja)

Za kosilo smo našli krasno kitajsko restavracijo. Bila je tako dodelana, da smo bili kot japosnki turisti - vse smo poslikali! Vse je bilo izrezljano iz lesa ali sestavljen iz majhnih bambusovih ali lesenih paličic. Celo mize so bile steklene, pod steklom pa je bila izdelana miniatura vasice iz bambusa. Super vzdušje... Kasneje smo ugotovili, da je tudi hrana v redu (jaz sem jedla Kung pao - kar izgovorijo kot Kung pow... za tiste ki poznajo film :)). Om nom nom...

Vzdušje...

Še boljše vzdušje...

Maja in Starobrno (foto: Sanja)

Zvečer so nam člani International student cluba (ja tudi to imajo zorganizirano ti čehi...) zrihtali češki film in kasneje še žurko. Kino se je odvijal kar v eni veliki predavalnici na Ekonomski fakulteti, ki je tik naših študenstkih domov. Gledali smo Samotare (Loners). Zanimiv in predvsem odbit film (prav ne-Hollywoodski)! Mislim, da bom na te večere čeških filmov redno hodila...

Loners - not! (foto: Sanja)

No in seveda takoj za tem je sledil žur. V bloku imamo več nadstropij in "podstropij". Tam nekje 2-3 podstropja pod zemljo je klet, ki je hkrati tudi edini legalen žurplac. Seveda ta žur ni bil prvi tam, saj tukajšnji "izbrani" študentje žurajo kar vsak dan. Vendar ta je bil ZORGANIZIRAN. In ni ga bilo težko zorganizirat. Že to, da so povedali da bo, je bilo dovolj. Ves folk je valda že žural in blok je kar oživel. Vsa vrata so bila odprta in vse je bilo glasno (še posebej Španci :)). Klub je poskrbel za prodajo pijače in glasbo... zakon!
Poleg tega smo imeli še en razlog za praznovanje, saj je Eliška prav ta dan diplomirala! ČESTITKE ELIS!! Dobila je veliko podpisano milko, vendar dokler je pripotovala od enega do drugega za avtogram ter nato še iz sobe do kleti , je bila na koncu že malo majava - oprosti Eliška...
Mi smo si za prvi uradni žur zamislili nekaj povsem češkega in smo kupili tipično češko žgano pijačo - BECHEROVKO (beri Beeheeroffkaa - oni res vlečejo besede in jih kar na ene par mestih povdarijo). Super zadevca. Še posebej, ko jo zmešaš s tonicom. No temu oni rečejo BETON :)! Pa smo bili kmalu zabetonirani...

Becherovka


Betoniranje - Mirjam, Sanja, Maja, Miha, Andraž (foto: Mirjam)

Maja, Eliška, Miha, Sanja in Kuki (Poljska) (foto: Sanja)

Poziranje (foto: Sanja)


Poziranje 2 (foto: Sanja)

Ko smo bli dovolj lačni, smo šli še v mesto na kebab in še v neke vrste disco - Mandarino. In kot se za prvi češki žur spodobi, smo živi in "zdravi" prispeli domov enkrat zjutraj...